Arduino Nano vs Uno — kateri izbrati za svoj projekt?

Uvod

Vprašanje Arduino Nano vs Uno se prej ali slej pojavi vsakemu, ki sestavlja svoj prvi ali deseti elektronski projekt. Obe ploščici poganja isti mikrokrmilnik, obe programirate v istem okolju in obe sta med najbolj razširjenima razvojnima ploščicama na svetu. Pa vendar nista zamenljivi. Razlika med njima ni v zmogljivosti, ampak v obliki, načinu napajanja, priključkih in tem, kako ju vgradite v končno napravo.

V tem vodniku gremo skozi vsako praktično razliko, ki šteje pri odločitvi. Namesto suhega naštevanja specifikacij vam pokažemo, kdaj je Nano boljša izbira, kdaj Uno reši več težav in zakaj imata izkušena uporabnika običajno obe ploščici v predalu. Če iščete jasen odgovor na dilemo Arduino Nano vs Uno, boste do konca članka vedeli točno, katero naročiti za svoj naslednji projekt.

Pomembno je razumeti eno stvar že na začetku: ko govorimo o izbiri med tema dvema ploščicama, ne govorimo o tem, katera je »boljša«. Govorimo o tem, katera je primernejša za točno določeno nalogo. Majhen nosljivi merilnik temperature in robot na mizi za učenje sta dva povsem različna primera uporabe, čeprav lahko oba poganja ista koda.

Kaj je Arduino Nano in kaj Arduino Uno

Oba poganja ATmega328P pri 16 MHz — razlikujeta se le po obliki.

Arduino Uno je klasična razvojna ploščica, ki jo večina ljudi prvič zagleda v učilnici ali na fotografiji uvodnega kompleta. Meri približno 68,6 × 53,4 mm, ima velik črni USB priključek tipa B, ločen sodni priključek za napajanje in 32-pinska podnožja, v katera se zataknejo nadgradnje (shield-i). Poganja jo mikrokrmilnik ATmega328P, ki teče pri 16 MHz.

Arduino Nano je v bistvu ista ploščica, stisnjena na velikost žvečilnega gumija — 45 × 18 mm. Uporablja isti ATmega328P, isto frekvenco 16 MHz, isto količino pomnilnika in ima celo dva analogna vhoda več. Razlika je v tem, da Nano nima podnožij za nadgradnje, ampak vrsto pinov na vsaki strani, ki jih pripravimo za vstavljanje v eksperimentalno ploščico (breadboard).

Ko torej tehtate Arduino Nano vs Uno, ne primerjate dveh različnih računalnikov. Primerjate dve embalaži za isti procesor. Vse, kar zna Uno na ravni kode, zna tudi Nano in obratno. Knjižnice, primeri iz Arduino IDE in ves splet vadnic delujejo na obeh brez sprememb.

Zaradi tega je odločitev pravzaprav lažja, kot se zdi. Ne sprašujete se »kateri je močnejši«, ker sta enako močna. Sprašujete se »katera oblika ustreza mojemu projektu«. In na to vprašanje obstaja zelo konkreten odgovor, ki ga razdelamo v naslednjih razdelkih.

Ista koda, dve telesi

Najlažje si razliko predstavljate takole: ATmega328P je motor, ploščica pa karoserija. Uno je prostoren kombi z velikimi vrati, v katerega zlahka sežete in mu pripnete prikolico (nadgradnjo). Nano je kompakten mestni avto z istim motorjem, ki se zrine v vsako parkirno mesto. Zmogljivost motorja je enaka, izkušnja vožnje pa različna. Ko torej iščete odgovor na vprašanje, katera ploščica je hitrejša ali zmogljivejša, je odgovor vedno isti: nobena, ker je motor isti.

Ta vpogled vam prihrani veliko obotavljanja. Namesto da bi primerjali zmogljivost, se osredotočite na obliko in na to, kako bo ploščica vgrajena. To je edino vprašanje, ki dejansko vpliva na uspeh projekta.

Skupni mikrokrmilnik ATmega328P

Srce obeh ploščic je 8-bitni mikrokrmilnik podjetja Microchip (prej Atmel). Ima 32 KB flash pomnilnika za vašo kodo (od tega približno 0,5 KB zasede zagonski nalagalnik), 2 KB delovnega pomnilnika SRAM in 1 KB pomnilnika EEPROM za trajne podatke. Te številke veljajo enako za Nano in Uno. Če vaš projekt zahteva več pomnilnika ali hitrejši procesor, vam nobena od teh dveh ploščic ne bo zadostovala — takrat se ozrite k družini ESP32 ali Arduino Mega.

Velikost in oblika: ključna razlika

Uno 68,6 × 53,4 mm in 25 g proti Nano 45 × 18 mm in 7 g.

Če bi morali celotno primerjavo Arduino Nano vs Uno skrčiti na en stavek, bi se glasil: Uno je za učenje in prototipiranje na mizi, Nano je za vgradnjo v napravo. Razlika v velikosti ni kozmetična, ampak določa celoten potek dela.

Uno z merami 68,6 × 53,4 mm je dovolj velik, da na njem hitro najdete pravi pin, da nanj pritisnete nadgradnjo brez tresenja rok in da ga med eksperimentiranjem brez skrbi premetavate po mizi. Robustni priključki prenesejo na stotine vklopov kabla. Prav ta velikost pa postane ovira, ko želite ploščico spraviti v ohišje merilnika, v model letala ali v ozko cev senzorja.

Nano s 45 × 18 mm tehta komaj okoli 7 gramov in se prilega na eksperimentalno ploščico tako, da na vsaki strani ostane vrsta prostih lukenj za priklop komponent. To je oblika, zaradi katere je Nano priljubljen v nosljivi elektroniki, dronih, majhnih robotih in vseh projektih, kjer se bori za vsak milimeter prostora.

Praktična posledica: z Nano lahko celoten projekt — ploščico, senzor in nekaj uporov — spravite na eno samo eksperimentalno ploščico širine dlani. Z Uno potrebujete ločeno eksperimentalno ploščico ob njem, povezano s skakalnimi žicami, ker se nadgradnje vtikajo navzgor, ne pa v breadboard.

Teža in vgradnja

Za projekte, ki se premikajo ali letijo, je teža resen dejavnik. Sedem gramov Nano proti približno 25 gramom Uno je razlika, ki jo dron ali majhno vozilo občuti pri času delovanja in okretnosti. Pri vgradnji v končni izdelek Nano pogosto prispajkate neposredno na svojo tiskano ploščico ali na ploščico za spajkanje, kar da trajno in trdno povezavo. Uno tega skoraj nikoli ne počnete — ostaja orodje za razvoj, ne sestavni del naprave.

Zakaj sta ravno ti dve plošči tako razširjeni

Arduino Uno je izšel leta 2010 in je hitro postal merilo, po katerem se ravna ves svet odprtokodne elektronike. Skoraj vsaka vadnica na spletu, vsak začetniški komplet in vsaka knjiga o mikrokrmilnikih predpostavlja, da imate pred seboj Uno. Ta razširjenost je ustvarila veliko skupnost in ogromno količino primerov kode, kar pomeni, da za skoraj vsako težavo z nekaj iskanja najdete rešitev. Nano je prišel kot odgovor na potrebo po isti zmogljivosti v obliki, ki jo je mogoče vgraditi, in si je sposodil celoten programski ekosistem Uno.

Ta skupna dediščina je pomembna tudi pri učenju. Ko sledite vadnici, napisani za Uno, in delate z Nano, vam ni treba ničesar prevajati — imena pinov, ukazi in knjižnice so identični. To je v svetu elektronike redkost, saj prehod z ene ploščice na drugo pogosto pomeni učenje povsem novega okolja.

Tehnične specifikacije v primerjavi

Skoraj vse specifikacije so enake; razlikujeta se velikost in priključki.

Spodnja tabela strne vse, kar šteje pri odločitvi Arduino Nano vs Uno. Opazili boste, da je velika večina vrstic enakih — to je pričakovano, saj gre za isti mikrokrmilnik. Razlike so zbrane v zgornjem delu tabele: velikost, teža, priključki in napajanje.

* Različica USB priključka pri Nano je odvisna od izvedbe. Starejše ploščice imajo Mini-USB, novejše pogosto Micro-USB ali Type-C. V trgovini 3DSVET najdete vse tri izvedbe, kar je pomembno, če želite poenotiti kable z drugo opremo.

Dve vrstici zaslužita poudarek. Prvič, Nano ima 8 analognih vhodov proti 6 pri Uno — pina A6 in A7 sta na voljo le za branje analognih vrednosti, ne moreta delovati kot digitalna izhoda. Drugič, USB-serijski čip se razlikuje: izvirni Uno uporablja ATmega16U2, večina cenovno dostopnih Nano ploščic pa čip CH340, za katerega boste na nekaterih sistemih morali namestiti gonilnik.

Potek dela na eksperimentalni plošči

Predstavljajte si preprost projekt: branje temperature s senzorja in prikaz na malem zaslonu OLED. Z Nano celotno vezje sestavite na eni eksperimentalni ploščici — Nano vstavite na sredino, senzor in zaslon pa ob njem, povezave pa speljete s kratkimi žicami. Vse skupaj zasede prostor, manjši od dlani, in je dovolj kompaktno, da ga zlahka prenesete ali zapakirate.

Isti projekt z Uno zahteva drug pristop. Uno postavite poleg eksperimentalne ploščice in vsak pin povežete s skakalno žico do ploščice, na kateri sta senzor in zaslon. Deluje enako dobro, a zavzame več prostora in ima več žičnih povezav, ki se lahko zrahljajo. Za učenje je to celo prednost, ker jasno vidite vsako povezavo. Za kompaktno napravo pa je Nano očitno udobnejši.

Napajanje in priključki

Uno ima sodni priključek, Nano se napaja prek USB ali Vin.

Tu se primerjava Arduino Nano vs Uno najbolj razgali, saj gre za največjo praktično razliko poleg velikosti. Uno ima tri načine napajanja: preko USB priključka, preko sodnega priključka 2,1 mm (priporočeno 7–12 V) in preko pina Vin. Sodni priključek je velika prednost pri samostojnih projektih — preprosto vtaknete napajalnik iz stene in ploščica dela.

Nano sodnega priključka nima. Napajate ga preko USB priključka, preko pina Vin (kamor lahko pripeljete 7–12 V) ali preko regulirane 5 V napetosti neposredno na 5 V pin. To pomeni, da pri Nano napajanje običajno rešite s skakalnimi žicami ali s spajkanjem, ne pa z vtikom napajalnika. Za vgrajene projekte to ni težava, saj napajanje tako ali tako pripeljete iz baterije ali iz lastnega vezja.

Oba imata na voljo vgrajen napetostni regulator, ki iz vhodne napetosti naredi stabilnih 5 V za mikrokrmilnik in 3,3 V za senzorje. Pri obeh velja isto opozorilo: na 5 V in 3,3 V pina ne smete pripeljati zunanje napetosti, kadar je ploščica hkrati napajana preko USB, ker lahko poškodujete regulator.

Razporeditev pinov (pinout)

Logika pinov je pri obeh ploščicah enaka, le fizična razporeditev se razlikuje. Digitalni pini D0–D13, analogni A0–A5, napajalni 5V, 3V3, GND in Vin — vse to najdete na obeh. Komunikacijski vmesniki so prav tako enaki: serijski UART na D0/D1, SPI na D10–D13 in I²C na A4/A5. Koda, ki na Uno bere senzor preko I²C, deluje na Nano brez ene same spremembe, ker se sklicuje na ista imena pinov.

Edina past je, da pri Nano pine iščete v dveh vrstah ob robovih, pri Uno pa po obodu ploščice. Ko prvič preklopite z ene ploščice na drugo, si vzemite minuto in preverite razpored — fizična lega se razlikuje, oznake pa ostajajo iste.

Stabilnost napajanja v praksi

Kakovost napajanja pogosto odloča o tem, ali projekt deluje zanesljivo ali se občasno nepričakovano ponastavi. Pri obeh ploščicah velja, da motorji, releji in svetleči trakovi povlečejo veliko toka in lahko porušijo napetost, če jih napajate iz istega vira kot mikrokrmilnik. Rešitev je ločeno napajanje močnostnih porabnikov in skupna masa (GND) med obema vejama.

Vgrajeni regulator na Uno in Nano je namenjen napajanju ploščice in nekaj manjših senzorjev, ne pa motorjev ali trakov LED. Če iz pina 5V vlečete preveč toka, se regulator segreje in napetost pade, kar se kaže kot naključne ponastavitve. To ni napaka ploščice, ampak napaka načrtovanja napajanja — in velja popolnoma enako za Nano in Uno.

Kaj v praksi pomenita 32 KB in 2 KB

Specifikacije so abstraktne, dokler ne naletite na njihovo mejo. 32 KB flash pomnilnika zadostuje za presenetljivo zapletene programe — branje več senzorjev, krmiljenje motorjev, izpis na zaslon in nekaj logike odločanja brez težav sobiva v tem prostoru. Meje začnete čutiti šele pri grafičnih zaslonih, obsežnih tabelah podatkov ali večjih knjižnicah, kakršne uporabljajo določeni brezžični moduli.

Bolj omejujočih je 2 KB delovnega pomnilnika SRAM. Tu živijo spremenljivke med delovanjem programa in prav ta pomnilnik najpogosteje zmanjka. Če program nepričakovano zamrzne ali se začne nenavadno obnašati, je pogost vzrok prepoln SRAM. Ker imata Nano in Uno enako količino, ta meja velja za oba enako — in je dober pokazatelj, kdaj projekt prerase obe ploščici ter zahteva zmogljivejšo družino, kot so ESP krmilniki.

USB priključek in programiranje

Uno uporablja USB tip B, Nano Mini-USB, Micro-USB ali Type-C.

Način, kako ploščico povežete z računalnikom, je pogosto spregledan del odločitve Arduino Nano vs Uno, čeprav vpliva na vsakdanjo uporabo bolj, kot bi pričakovali. Uno uporablja velik in robusten priključek USB tip B — isti, kot ga najdete na starejših tiskalnikih. Prednost je trpežnost: ta priključek prenese tisoče vklopov in se le redko zlomi. Slabost je velikost in to, da kabel tipa B danes nima vsak doma.

Nano uporablja manjši priključek — Mini-USB pri starejših izvedbah, Micro-USB ali Type-C pri novejših. Type-C je danes najprijetnejša izbira, ker uporabljate isti kabel kot za telefon in ga lahko vtaknete v katero koli smer. Manjši priključek pomeni tudi manj prostora na ploščici, kar se ujema s celotno filozofijo Nano.

Pri programiranju ni razlik. Obe ploščici priklopite na računalnik, v Arduino IDE izberete pravi model in vrata ter naložite kodo. Edina dodatna stvar pri marsikateri Nano (in tudi nekaterih cenejših Uno) je gonilnik za čip CH340, ki ga na sistemih Windows včasih namestite ročno. Gre za enkratno namestitev, po kateri ploščica deluje povsem enako kot izvirna.

Čip CH340 in gonilniki

Veliko cenovno dostopnih ploščic uporablja USB-serijski čip CH340 namesto dražjega FTDI ali ATmega16U2. To na delovanje ne vpliva, le gonilnik je drugačen. Na novejših različicah operacijskih sistemov se gonilnik namesti samodejno, na starejšem sistemu Windows pa ga prenesete enkrat in pozabite nanj. Če se vam ploščica ne pojavi med vrati v Arduino IDE, je gonilnik CH340 skoraj vedno vzrok in tudi rešitev.

Hitrost nalaganja in razhroščevanje

Pri vsakdanjem delu boste kodo nalagali desetine ali stotine krat. Obe ploščici uporabljata isti postopek: prevod kode, prenos prek USB in samodejna ponastavitev ploščice, ki zažene nov program. Časovno med njima ni opazne razlike. Za sledenje delovanju programa uporabljate serijski monitor v Arduino IDE, ki deluje enako na obeh — prek istih pinov D0 in D1 ter prek USB povezave.

Edina praktična razlika pri razhroščevanju je fizična dostopnost pinov. Pri Uno do pina pridete z merilno konico zlahka, ker so razmaknjeni po obodu. Pri Nano na eksperimentalni ploščici pa do signalov dostopate kar prek prostih lukenj ob ploščici. Oba pristopa delujeta, le navaditi se morate na obliko, s katero delate.

Poraba energije in napajanje iz baterije

Pri vgrajenih projektih, ki tečejo iz baterije, postane poraba energije pomembna. Goli ATmega328P je razmeroma varčen, a obe ploščici imata dodatne porabnike: napetostni regulator, indikatorsko LED diodo in USB-serijski čip, ki tudi v mirovanju nekaj porabijo. Nano je tu praviloma nekoliko varčnejši že zaradi manjše ploščice in pogosto enostavnejše napajalne poti.

Če gradite napravo, ki mora delovati tedne ali mesece iz baterije, boste šli še dlje — odstranili indikatorsko LED, ploščico postavili v način spanja in jo prebujali le ob potrebi. To počnete lažje z Nano, ki ga vgradite v vezje, kot z Uno, ki ostaja razvojno orodje. Za projekte na mizi, napajane preko USB, poraba seveda ni pomembna in ta vidik lahko mirno spregledate.

Kdaj izbrati: primerjava Arduino Nano vs Uno

Odločitveni diagram za izbiro med Nano in Uno.

Zdaj pridemo do bistva. Po vseh specifikacijah se odločitev Arduino Nano vs Uno zožka na nekaj jasnih scenarijev. Spodaj so razdeljeni po tem, kaj počnete.

Izberite Arduino Uno, če: se šele učite in želite ploščico, na kateri zlahka najdete vsak pin; nameravate uporabljati nadgradnje (shield-e) za motorje, zaslone ali omrežje, ki se vtaknejo neposredno; potrebujete preprosto napajanje iz stenskega napajalnika preko sodnega priključka; ali pa gradite projekt na mizi, ki ne bo nikoli vgrajen v ohišje. Uno je tudi boljša izbira za delo z otroki in v učilnici, ker je večji, robustnejši in odpornejši na napake pri priklopu.

Izberite Arduino Nano, če: projekt na koncu vgradite v napravo, ohišje ali model; vam je pomembna teža, na primer pri dronu ali nosljivi elektroniki; želite celoten projekt postaviti na eno eksperimentalno ploščico; potrebujete dva dodatna analogna vhoda (A6 in A7); ali pa nameravate ploščico trajno prispajkati na svoje vezje. Nano je tudi cenejši, kar pomeni nekaj, ko gradite več enot iste naprave.

Mnogi izkušeni uporabniki imajo oba: na Uno razvijejo in razhroščujejo projekt, ko deluje, pa enako kodo naložijo na Nano in ga vgradijo v končno napravo. Ker je mikrokrmilnik isti, prenos kode ne zahteva nobenih sprememb. To je morda najpametnejši odgovor na dilemo Arduino Nano vs Uno — ni vam treba izbrati enkrat za vselej.

Cena kot dejavnik

Nano je praviloma cenejši od Uno, kar postane pomembno pri serijah. Če gradite eno napravo, je razlika v ceni nepomembna ob udobju, ki ga ponuja Uno. Če gradite deset enakih merilnikov, deset Nano ploščic prihrani opazno vsoto in zasede desetkrat manj prostora. Pri večjih serijah marsikdo preide celo na goli čip ATmega328P, a to je tema za drug članek.

Original, združljive plošče in na kaj paziti

Poleg izbire med obliko Nano in Uno se boste srečali še z izbiro med originalno ploščico in cenovno dostopno združljivo različico. Originalni Arduino izdela italijansko podjetje in podpira nadaljnji razvoj projekta, zato stane več. Združljive ploščice drugih proizvajalcev delujejo enako, pogosto z čipom CH340 namesto dražjega vmesnika, in so primerna izbira za učenje, prototipe in serije.

Pri združljivih ploščicah je vredno kupovati pri zanesljivem prodajalcu. Razlike v kakovosti spajkanja, regulatorja in priključkov so resnične in vplivajo na trpežnost. V trgovini 3DSVET so ploščice preverjene in na zalogi v Sloveniji, kar pomeni, da v primeru težav ne čakate pošiljke iz tujine. Če želite uradno ploščico, je na voljo tudi serija originalnih italijanskih Arduino plošč.

Pogoste napake in pogosta vprašanja

Najpogostejše napake pri izbiri med Nano in Uno.

Pri odločanju Arduino Nano vs Uno se ponavlja nekaj nesporazumov. Tu so najpogostejši, skupaj z odgovori na vprašanja, ki jih največkrat dobimo.

Napaka 1: misliti, da je Uno zmogljivejši. Ni. Imata isti procesor, isti pomnilnik in isto frekvenco. Če vam zmanjkuje pomnilnika na Uno, vam ga bo tudi na Nano — rešitev je druga ploščica, ne preklop med tema dvema.

Napaka 2: kupiti Uno za projekt, ki ga je treba vgraditi. Uno je odličen za razvoj, a v ohišje merilnika ali v model preprosto ne gre. Če že na začetku veste, da bo naprava vgrajena, začnite z Nano in si prihranite kasnejše predelovanje.

Napaka 3: pozabiti na gonilnik CH340. Če se nova ploščica ne pojavi v Arduino IDE, večina ljudi pomisli na okvaro. Skoraj vedno gre le za manjkajoči gonilnik CH340.

Ali deluje ista koda na obeh ploščicah?

Da, popolnoma. Ker oba poganja ATmega328P, se koda, knjižnice in primeri prenašajo brez sprememb. Edino, kar prilagodite v Arduino IDE, je izbira modela ploščice in vrat pred nalaganjem.

Ali lahko na Nano uporabljam nadgradnje (shield-e) za Uno?

Ne neposredno, ker Nano nima podnožij. Obstajajo pa adapterske ploščice, ki Nano spremenijo v obliko, združljivo z nadgradnjami, ali pa razširitvene ploščice, ki pine Nano pripeljejo do priročnih sponk. V trgovini 3DSVET najdete tako adapterske kot razširitvene ploščice za Nano med nadgradnjami za Arduino.

Katero ploščico priporočate začetniku?

Za prve korake večini priporočamo Uno zaradi velikosti, robustnosti in neposredne podpore nadgradnjam. Ko osvojite osnove in začnete graditi vgrajene naprave, je Nano naravno nadaljevanje. Veliko ljudi kupi oba že na začetku, ker se cenovno splača in ker hitro naletijo na projekte, ki zahtevata vsakega svojo obliko.

Konkretni primeri projektov za vsako ploščico

Da bo izbira še bolj otipljiva, poglejmo nekaj tipičnih projektov. Za Uno so naravni: učni semafor z LED diodami, krmiljenje motorja prek nadgradnje, vremenska postaja na mizi z velikim zaslonom in robotska roka, sestavljena iz nadgradenj. Vsi imajo skupno to, da ostajajo na mizi in da pogosto uporabljajo shield-e.

Za Nano so naravni: nosljivi števec korakov, krmilnik LED osvetlitve v modelu, majhen meteorološki senzor v ohišju, sledilnik črte v majhnem robotu in vgrajeni krmilnik v tiskani škatli. Vsem je skupno, da gre ploščica v napravo in da šteje vsak milimeter. Če svoj projekt prepoznate v prvem seznamu, vzemite Uno; če v drugem, vzemite Nano.

Kratka odločitvena pot

Če želite odločitev sprejeti v tridesetih sekundah, si zastavite tri vprašanja. Prvo: ali bo projekt vgrajen v napravo ali ohišje? Če da, nagnite se k Nano. Drugo: ali boste uporabljali nadgradnje (shield-e), ki se vtaknejo neposredno? Če da, izberite Uno. Tretje: ali se šele učite in želite čim manj težav? Tedaj je Uno prijaznejši začetek. Če odgovori kažejo v različne smeri, prevlada prvo vprašanje — oblika končne naprave je najmočnejši dejavnik pri izbiri med tema ploščicama.

In če še vedno oklevate, ni narobe začeti z Uno. Naučili se boste osnov, zgradili prve projekte in spoznali, kakšne naprave želite graditi. Ko bo prišel projekt, ki ga je treba vgraditi, boste že vedeli, da je čas za Nano — in ker je koda prenosljiva, vam tega koraka ne bo treba na novo učiti.

Zaključek

Ali je Nano dovolj za robota ali dron?

Za manjše robote, sledilnike črte in osnovne drone, ki ne zahtevajo zahtevne obdelave, je Nano povsem dovolj in zaradi majhne teže celo prednost. Če načrtujete naprednejše krmiljenje, več senzorjev hkrati ali brezžično povezavo, boste hitro presegli zmogljivost ATmega328P in se boste ozrli k družini ESP32 ali namenskim letalskim krmilnikom. Za prve korake v robotiki pa je Nano odlično izhodišče.

Kateri USB priključek naj izberem pri Nano?

Če imate izbiro, priporočamo izvedbo Type-C. Uporablja isti kabel kot sodoben telefon, vtaknete ga lahko v katero koli smer in je mehansko trpežnejši od Mini-USB. Micro-USB je sprejemljiv kompromis, Mini-USB pa najdete še na starejših ploščicah — deluje brezhibno, le kabel je danes manj razširjen. Vse tri izvedbe so glede delovanja enakovredne.

Dilema Arduino Nano vs Uno nima zmagovalca, ker ploščici nista tekmeca — sta dva odgovora na dve različni vprašanji. Uno reši vprašanje »kako naj se učim in prototipiram udobno«, Nano pa vprašanje »kako naj to vgradim v napravo«. Isti procesor, ista koda, ista znanost — različna oblika za različno nalogo.

Če povzamemo: za učenje, učilnico, delo z nadgradnjami in preprosto napajanje iz stene izberite Uno. Za vgradnjo, majhne in lahke naprave, breadboard projekte in serije izberite Nano. In če delate resno ter pogosto, si privoščite oba — razvijajte na Uno, vgrajujte z Nano. Celotno ponudbo originalnih in združljivih plošč najdete med Arduino krmilniki na 3DSVET.eu, posebej pa si oglejte kategoriji NANO kompatibilno z Arduino in UNO kompatibilno z Arduino.

Za poglobitev tehničnih podrobnosti priporočamo še uradno dokumentacijo za Arduino Nano in pregled celotne Arduino NANO wiki strani. Če šele začenjate, vam bo v pomoč tudi naš vodnik Arduino — kako začeti.